Nogomet spremljam bolj površno. Najraje ob kakšnih evropskih ali svetovnih prvenstvih, pa sem ter tja kakšno tekmo lige prvakov. In to je to. Da je Maribor vodilni na lestvici in da je zadnja leta vedno znova prvak se rad pohvalim zjutraj pred sodelavci v Ljubljani - jaz, v Mariboru živeči Ljubljančan, sem takrat največja viola, seveda takoj začnejo padati opazke o prodanih dušah, žabarjih, ipd. Hec mora biti. Priznam, da sem takoj ko sem se preselil v Maribor, najprej zamenjal registrsko tablico iz LJ v MB, kmalu zatem pa začel 'navijati' za NK Maribor. Nujni del delne asimilacije v Mariboru. Kar se tiče navijanja mi ni bilo težko, tako klub kot Ljudski vrt imata svojo, čisto posebno dušo. V nogometni Ljubljani podobnega primera enostavno ni. Nekaj približno podobnega je bilo v Ljubljani nazadnje čutiti v sezoni 1988/1989 in leto kasneje. Takrat je legendarna zasedba Olimpije najprej pokorila 2.jugoslovansko ligo in se uvrstila v prvo, kjer je še naslednjo sezono nastopala dokaj uspešno.
V Ljubljani je nogometno dogajanje s konca osemdesetih močno sovpadalo s takratnim političnim ozračjem - začetek razpadanja nekdanje skupne države, postavjanjem po robu oblastem v Beogradu, itd. To, da je Olimpiji uspelo biti za kratek čas približno konkurenčen nogometnim velikanom kot so Crvena zvezda, Dinamo, Partizan in Hajduk, je seveda za mobilizacijo navijaških strasti za Bežigradom prišlo kot naročeno. Vendar pa Ljubljana vseeno ni Maribor in nogomet v Ljubljani v resnici ni imel nikoli takšnega združevalnega naboja kot v Mariboru.
Maribor je namreč mesto, kjer povprečni prebivalec na nogomet gleda drugače. Veliko dobro poznanih razlogov bi lahko ponovil, a izpostavil bom samo enega: NK Maribor je eden redkih primerov popolne večletne dominance Maribora nad Ljubljano in ljudje se s tem radi identificirajo. Drugih podobnih primerov žal ni veliko. V tej luči je zato potrebno razumeti tudi celotno zgodbo z odhodom Zlatka Zahoviča z mesta športnega direktorja kluba NK Maribor.
Rekordno hitro zbranih več kot tisoč podpisov peticije v podporo Zahotu zasenčijo vsako podobno ljudsko iniciativo v zadnjih letih. Tudi tisto, ko je bilo potrebno po mariborskih protestih, kjer se je na ulice v seštevku odpravilo na desettisoče ljudi, zbrati nekaj več kot 800 avtogramov za kandidaturo zdajšnjega župana. Ni šlo gladko. O posebnem statusu nogometa, kluba in Zahoviča v Mariboru govorijo tudi odzivi istega župana, ki je tudi sam podpisal peticijo in prosil Zlatkota, da 'še enkrat premisli o svoji odločitvi'.
Zaho pa si ne bo premislil in bo ostal zvest samemu sebi: trmast, vztrajen, provokativen, šokanten, impulziven, vendar hkrati premišljen in ciljno usmerjen. Zagotovo se je cilj spremenil in pot bo zato morala biti drugačna.
P.S. Zaho si je premislil. Vendar samo za kratek čas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar