S krizo srednjih let pridejo tudi včasih težko razumljive odločitve. Sam sem najprej prenehal kaditi, (še) bolj sem začel športat in izpolnjevati sem začel eno veliko željo iz mladosti - obiskovati glasbene festivale. Slednje se je začelo dokaj spontano z Radar festivalom leta 2007 v Zagrebu, ko sva z Gospo (Sarita op.a.) po letu in pol ujetništva z majhnim otrokom končno ugotovila, da bi bilo fino kaj narediti tudi zase. Vmes sva slišala že marsikaj, ampak to je zgodba o letošnjem Inmusicu.
Letošnji lineup me je pritegnil najprej zaradi Bloc Party, saj je to zgotovo eden od bandov, ki sem jih zadnja leta poslušal največ. Njihova prva dva albuma Silent Alarm in A Weekend in the City sta nekaj najboljšega kar je t.i. indie rock izpljunil v zadnjih 10 letih. Sicer sem bil malce skeptičen zaradi vprašljive kakovosti nastopov skupine v živo, kar sem lahko ocenil na javno dostopnih posnetkih in lahko rečem, da me občutek ni izdal. Vokal pevca Keleja Okerekeja ni prepričljiv, fant je sicer čisto prijazen, sproščen in zna s publiko.
 |
| Kele Okereke - Bloc Party |
Prvi dan (organizatorji, o njih več v nadaljevanju, ga poimenujejo nulti) je Bloc Party-jem sledil legenda Iggy. Priznam, Iggy and The Stooges nisem nikoli poslušal na lastno iniciativo, ampak so sem ter tja zašli v moja ušesa s kakšnega radia, bolj alter zabave, itd. Pazi zdaj to: James Newell Osterberg oz. Iggy poje že 53 let !!! Pionir stagedivinga, po starosti nekje med mojim očetom in mojo mamo, je na odru N.O.R., poln energije in nasploh fenomenalen. Svojih 66 let sicer ne more skriti drugače kot z umetnimi posegi, ti pa mu očitno ne morejo pomagati pri šepanju. Kaj je vzrok šepanja je najboljše prebrati tukaj: http://wiki.answers.com/Q/Why_does_Iggy_Pop_limp . Dobro da sploh še hodi ! Osvetljava ves čas poskrbi za to, da Iggy ni preveč osvetljen in potem zadeva zgleda kolikor toliko OK. Zato samo fotografija bobnov:
Bobni - Iggy and the Stooges
Drugi dan bom samo bežno omenil NOFX. Njih se spomnim iz obdobja, ko mi je bila mešanica punk hardcora za kratek čas blizu. Fantje: vici o muslimanih, katoličanih in Srbih ne zažigajo več. Dajmo si zmislit kaj bolj izvirnega ali pa prihranite denar od kart za kaj drugega.
In potem vrhunec drugega dne in tudi festivala - Arctic Monkeys. Nekdo je nekoč zapisal (Tadej Zupančič ?, http://tadej.blog.siol.net/o/), kako smo v Sloveniji postali totalno nezanimivi za tovrstno glasbo in da se nas s koncerti izogiba celotna indie rock industrija. Glede na to, kaj se je v Ljubljani in Sloveniji dogajalo v 70-ih in še bolj v 80-ih smo postali totalna glasbena provinca. In da je na koncert Arctic Monkeys potrebno sedaj hoditi v Split. No, na srečo so bili tokrat v Zagrebu. Vsa čast velikim nastopajočim skupinam, ki polnijo nekaj desettisoč mest velike stadione in katerih koncerti trajajo tudi po tri ure, ampak trdim, da so Arctic Monkeys v tem trenutku zagotovo ena največjih atrakcij. Pevec Alex Turner se je z novo bejbo navlekel ravno toliko Hollywooda, da je še za zdržat, upam pa da v Los Angelesu ne bo živel predolgo. Odraščanje v Sheffieldu in življenje v New Yorku ga je naredilo takšnega kot je: ustvarjalnega, poetičnega, ravno prav šminkerskega in perfekcionističnega. Fante je res užitek poslušat, tudi če nisi ravno njihov največji fen (npr. jaz). Zagotovo eden od najboljšjih koncertov, singl Do I Wanna Know iz nove plošče AM pa obeta, da še zdaleč niso rekli zadnje.
Alex Turner in Arctic Monkeys
PLUS: celotna zgodba AM, nastop z repom in glavo, perfekcionizem, ravno prava mera vsega MINUS: ?
Tretji in zadnji dan - malo smo že utrujeni, glava bi še, telo ne more več sledit, zato preostanejo le še Editors-i. Žal mi je za Rangeklods, pa naše Moveknowledgment, pa Basement Jaxx, ...
Editorse sem prvič videl v Seifenfabrik v Gradcu pred tremi leti. Njihova Munich http://www.youtube.com/watch?v=5xRVm-JX5Rk je še vedno ena najoljših indie zadev za v avto. Kakšno transformacijo je pevec Tom Smith doživel v teh treh letih je prav fascinantno: od sramežljivo apatičnega in precej neposrečenega frontmana do popolnega nasprotja. Razlogov ne poznam, tudi če je naštudirano, se ne opazi. Koncerti Editorsov so užitek, kvalitetnih pesmi imajo dovolj, se pa z novostmi s prihajajočega albuma premikajo v bolj 'lame' stil, kar meni osebno ni všeč. Koncert je bil ravno pravšnji zaključek, da sva jo podurhala v topel dom.
PLUS: setlista, dobro vzdušje, krisatlno čist glas MINUS: črna vrtnica na belem ozadju iz naslovnice nove plate(WTF, a smo na koncertu Hurts ?) in tečen basist Russell Leetch, ki se trudi komunicirat s publiko, meni pa gre na jetra
Tom Smith, Editors in vrtnica
In še beseda dve o organizatorjih: nisem eden tistih, ki bi čez Hrvate udrihal zaradi lastnih kompleksov, npr. zgodbe kot so to http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2013/06/slovenci_na_dopustu.aspx in podobno. Ampak marsikaj bi se organizatorji letošnjega festivala naučili pri sosedih na Sziget festivalu. To, kar so si prvi dan privoščili z vrstami na blagajnah in kaosom za točilnimi pulti, se na tako velikih dogodkih ne more zgoditi. Kljub solidnemu (a šibkejšemu lineupu kot prejšnja leta), zmernim cenam hrane in pijače, zelo ugodnim cenam festivalske vstopnice, usmiljenju tistega tam zgoraj, ki se je samo kregal ne pa tudi jokal in na splošno pozitivnemu ozračju, je organizator z nekaj velikimi felerji poskrbel, da se je o festivalu govorilo tudi v kontekstu slabe organizacije in samovšečnosti organizatorja, ne pa samo o glasbi, zabavi in dobrem vzdušju. Škoda za njih in nas. Upam, da že naslednje leto vtis popravijo.
P.S.: še to - Gospa iz začetka članka pravi, da moram omeniti še človeški jukebox - http://www.thedukesbox.com/ . Malo slabo se jih je slišalo, ampak so bili zabavni. Sploh njihova verzija - Die Antwoord Enter the Ninja
Ni komentarjev:
Objavite komentar